Avgust mjesec poezije
Tokom pet sedmica mjeseca avgusta i koji dan septembra, portal Strane vam predstavlja poeziju po izboru književnika-selektora, za pet država regiona. Selektori su napravili izbor od sedam savremenih pjesnika čija im je poetika u ovom trenutku najbliža.
Selektor za Sloveniju je književnik Željko Perović.
Iz zbirke pjesama TISTO / ONO (Založba Litera, 2012)
TA IMENA
Među vrele stijene uspinju se
slane pjene, bijele rime
modre plime što ih grablje
vjetra češljaju u daljine
do dubine, do tišine,
gdje naelektrisani valovi
drhte u izazovne spirale
od mladosti, od blizine
i u lavu želje kaplju
sjemena, ta imena,
da ih more nježno liže
i grli i grli…
BJELINA
Molim te za milost,
bjelino. Za duge, prazne ceste
po kojima se dostojanstveno
limitira u prah,
i za riječi u koje se liježe
opran i smiren da nisu ništavilo
nego mravinjak. Neka budem
šapat za nevinost na ovoj čistini
između brda i i rijeke, melasa
koja se napinje do pucanja i razlivanja
kada je iznenadi fijuk ljepote. U
srčiki nema nikakve suprotnosti,
ničega što bi trznulo, samo
nešto, što čezne za zapisivanjem
s poantom na putu
preko polja hologramskih
harlekina. U kriku
sedam skliskih monolita
za promišljanje. Jako
si zahtjevna. Izlij se, bjelino.
CJEPALO PJESME
Za čelom ti polijegaju slova,
zadihana od dahtanja opsesije;
opet si gladak; razdvojen na rubu
večeri da ti planete pucketaju
po lopaticama, s tjemena sijeva aura
i netko zviždi kroz lobanju
da je svako bivanje klijanje za sebe,
krhko i ranjivo kao blizina. Ta tišina;
krijesnica u vrtu, radoznala mačka,
silueta krtice, gomila pupoljaka
samljevenih u čaroliju mirisa
za lijek, za odmor; te iskrice,
to tiho grebanje po tkanju od otjecanja,
ti impulsi što se međusobno plode,
tako naviknuto, spokojno, sve je
savršeno kao vrša puna ništavila,
ili kip feniksa od oniksa
što ga noć tetoši među gredicama cvijeća
kamo odlaziš da se nadišeš
hvale spavanju, ne više snovima.
I tako se ondje priklanjaš
motrenju kamo teče tvoja predanost
kada zamiriše jesen, slatka
nagrizajuća žalost, zgužvano
nebo i pijano ljeskanje
zemlje; kapi zaplješću
monoton ekran kiše,
ustrajno kao misli
koje tek poljubac rasplini
u novi početak i slast preko grada
rasprostre sekundna krila
kao da nema razlike između vani
i unutra. Ništa ne dolazi
ni iz glave ni po ulici;
malo premalo da bi klonuo,
da bi odustao. A onda se pojave,
s rubova čuđenja, na putu
do sebe, razbijeni glasovi, i moliš
dobre sate da zaustave slogove,
dok liježeš među sklopljene vjeđe
da bi bio mekši i lakši,
da bi mogao podnijeti riječi
kroz nesanicu u budnost
povijene, za izravnanje
na čistini, za milost smisla,
ali riječi te ne puštaju olako k sebi;
stvari imaju mnogo strana,
a ti ih pišeš samo s jedne, ni ne znajući
koja je, ne znajući kako se
odlučuješ između rečenice i rečenice
kada ih je s vremenom previše.
Samo ponekad jednostavno dolaze
kao potvrda da nisi sam,
nisi jedini koji nad njima pritajeno dišeš
s laktovima pod glavom, povjerljivo
položenom na cjepalo pjesme;
da je uokolo mnogo takvih kao ti
koji iskreno otvorenih ruku,
okrenutim predano nebu,
razgrću labirinte do sebe,
i da je negdje u svemiru prostor,
gdje ste zbrani svi svirci i moreplovci
kroz tiskovinu galaksijā,
pod sječivima što vise nad svakom pjesmom,
jer vam za čela liježu slova,
zadihana od dahtanja opsesijā;
svi glatki, razdvojeni na rubovima
večerī da vam planete pucketaju
po lopaticama, s tjeménā sijevaju aure
i netko zviždi kroz lobanje
da je svako bivanje klijanje za sebe,
krhko i ranjivo kao blizina, ta tišina…
(Sa slovenskog preveo Željko Perović)
***
Iz pesniške zbirke TISTO (Založba Litera, 2012)
TA IMENA
Se med vrele stene vzpnejo
slane pene, bele rime
modre plime, ki jih grablje
vetra češejo v daljine
do globine do tišine,
kjer naelektreni vali
zadrhtijo v drzne vibe
iz mladosti iz bližine
in v lavo želje kanejo
semena, ta imena,
da jih morje nežno liže
in objema in objema …
BELINA
Prosim te za milost,
belina. Za dolge prazne ceste,
po katerih se dostojanstveno
limitira v prah
in za besede, v katere se lega
umit in pomirjen, da niso nič,
ampak mravljišče. Naj bom
žebranje za nedolžnost na tej jasi
med hribom in reko, melasa,
ki nabuhne do poka in razlitja,
ko jo presune švist lepote. V
sredici ni nobenega nasprotja,
ničesar, kar bi treznilo, le
nekaj, kar hlepi po zapisu
s poanto na poti
čez polje hologramskih
harlekinov. V kriku
sedem spolzkih monolitov
za premislek. Zelo
me terjaš. Ven, belina.
TNALO PESMI
Za čelom ti polegajo črke,
ki jih je upehala sapa obsesije;
spet si gladek, preklan čez rob
večera, da ti planeti pokljajo
po lopaticah, s temena seva avra
in skozi lobanjo nekdo žvižga,
da je vsako bitje klitje zase,
krhko in ranljivo kot bližina. Ta tišina;
kresnica v vrtu, zvedava muca,
silhueta krta, gmota popkov,
zmletih v čarovnijo vonjev
za zdravilo, za počitek; te iskrice,
ti tihi praski v tkanje iz odtekanja,
ti utripi, ki se drstijo med sabo
tako vajeno, spokojno, vse je
dovršeno kot vrša, polna niča,
ali kipec feniksa iz oniksa,
ki ga noč treplja med gredami rož,
kamor stopaš, da bi se nadihal
hvale spanju, nič več sanjam.
In tako se tam nagibaš
v zrenje, kamor se steka tvoja vdanost,
ko zadiši jesen, sladka
razjedajoča žalost, zmečkano
nebo in pijano lesketanje
zemlje; kaplje zatleskajo
v monoton zaslon dežja
vztrajno kot misli,
ki jih v nov začetek razblini
šele poljub in slast razprostre
peruti iz sekund čez mesto,
kot da ni razlike med zunaj
in notri. Nič ne pride
niti iz glave niti po ulici;
malo premalo, da bi klonil,
da bi odnehal. In potem vzniknejo
z robov čudenja na poti
do sebe razbiti glasovi, in prosiš
dobre ure, naj ustavijo zloge,
ko legaš med sklenjene veke,
da bi bil blažji in lažji,
da bi prenesel besede
skozi nespečnost povite
v čuječnost, za poravnavo
na čistini, za milost smisla,
A besede te ne pustijo zlahka k sebi;
stvari imajo mnogo strani
in ti jih pišeš z ene same in ne veš,
katera je to, in ne veš, kako
izbereš med stavkom in stavkom,
ko jih je čez čas preveč.
Le včasih pridejo preprosto
kot potrditev tega, da nisi sam,
nisi edini, ki nad njimi pritajeno dihaš
z lakti pod glavo, zaupljivo
položeno na tnalo pesmi;
da jih je naokoli mnogo kot ti,
ki razgrinjajo labirinte do sebe
z iskreno razprtimi dlanmi,
obrnjenimi predano v nebo,
In da je nekje v vesolju prostor,
kjer ste zbrani vsi za plovbo z godbo
skozi tiskovino galaksij
pod rezili, ki visijo nad vsako pesmijo,
kjer vam za čeli polegajo črke,
ki so jih je upehale sape obsesij;
vsi gladki, preklani čez robove
večerov, da vam planeti pokljajo
po lopaticah, s temen sevajo avre
in skozi lobanje nekdo žvižga,
da je vsako bitje klitje zase,
krhko in ranljivo kot bližina, ta tišina …