Avgust mjesec poezije
Tokom pet sedmica mjeseca avgusta i koji dan septembra, portal Strane vam predstavlja poeziju po izboru književnika-selektora, za pet država regiona. Selektori su napravili izbor od sedam savremenih pjesnika čija im je poetika u ovom trenutku najbliža.
Selektor za Sloveniju je književnik Željko Perović.
Iz zbirke pjesama P(l)ast za p(l)astjo / Sloj po sloj, tr(e)n za tr(e)nom (Založba Pivec, 2014. g.)
U CRNO, JOŠ JEDNOM
Pogledala si u crno,
još jednom,
ovaj put do kraja, ovaj put istinski.
I ušla si, povuklo te, bila je totalka.
Sada si moja, nešto ti je tiho reklo,
Reci da jesi, reci mi jȁ.
Rekla si jȁ, zatvorila oči, prepustila se.
A ono te je uzelo i imalo
kao još nijedan do tada.
Bilo je posvuda: vani i unutra,
sjeverno, južno, gore i dolje.
Što si i tko, gdje si, čemu,
zašto tek sada, ostani,
rekla si, ostani!
Ne mogu, ne ide,
dođem i odem,
samo me jednom možeš prizvati.
Sad znaš da ima nešto.
Sad znaš da postoji.
Sad više ne tražiš.
Sad nema mjesta gdje ga ne čekaš.
IŠČEKUJUĆI
Dok on otvorenih usta spokojno spava,
tebi iz mraka prilaze neki prostori, neko vrijeme.
To čudno noćno ozračje, taj nemir,
jeza i opoj između tri i pet.
Šapatom ti govori što je dosad bilo neizgovoreno,
govore ti grane pod prozorom,
lišće ti šumi na poznatom arhaičnom jeziku.
Zar te nije zatekao da rukama i obrazima
grliš staklo? I privio se uza te,
vlažan i mekan. Od čega te proželo:
pa i on je od noći! Upravo od tih prostora
između tri i pet – to nije samo tvoj mìljē.
Zatim ste opet otišli na spavanje.
On spokojan, ti iščekujući.
Apsolut noći je ponovno nestao u tami,
jutro je kroz žaluzije uspostavilo svoje stanje.
REŽIJA
Čekaš ga na serpentinama čulā.
Tako žena oduvijek čeka; žedno, nestrpljivo.
Nekako samotno je tu, nekako hladno: predblizina.
Preorat će te uzduž i poprijeko.
Orat će duboko, duboko
da će se iz mesa cijediti sluz i slina.
Čekaš ga na serpentinama čulā.
Tako ljubav čeka ljubav,
tako čeka kraj ono što još nije počelo.
A kad u ambisu noći konačno pada u tebe
i ti u njega i zrak treperi od te sile,
opet si na nekom paralelnom putu,
i sva blizina koju osjećaš
putena je blizina
pidžame od svile.
(Sa slovenskog preveo Željko Perović)
***
Iz pesniške zbirke P(l)ast za p(l)astjo (Založba Pivec, 2014)
V ČRNO, ŠE ENKRAT
Pogledala si v črno,
še enkrat
in tokrat do konca in tokrat zares.
In se bla not, povleklo te je, bila je totalka.
Zdaj si moja, ti je nekaj potihoma reklo,
reci, da si, reci mi ja.
Rekla si ja, zaprla oči, se prepustila.
In te je vzelo in je imelo
kot še nobeden nikdar in nikoli.
Bilo je povsod: zunaj in not,
severno, južno, gori in doli.
Kaj si in kdo, kje si, čemu,
zakaj šele zdaj, ostani,
si rekla, ostani!
Ne morem, ne gre,
pridem in grem,
le enkrat lahko me primamiš.
Zdaj veš, da je.
Zdaj veš, da obstaja.
Zdaj ne iščeš več.
Zdaj ga ni kraja, kjer ga ne čakaš.
NA PREŽI
Medtem ko on z odprtimi usti spokojno spi,
prihajajo k tebi iz teme neki prostori, neki čas.
To čudno nočno vzdušje, ta nemir,
srh in opoj med tretjo in peto.
Šepeta ti, kar je bilo doslej neizgovorjeno,
nagovarjajo te veje drevesa pod oknom,
listje šumi v znanem arhaičnem jeziku.
Mar te ni zalotil, kako si z rokami in lici
objemala steklo? In se stisnil k tebi,
vlažen in mehak. Da te je spreletelo:
tudi on je iz noči! Iz prav teh pokrajin
med tretjo in peto – to ni le tvoj milje.
Potem sta šla nazaj spat.
On spokojen, ti na preži.
Absolut noči se je znova izgubil v temi,
jutro je skozi žaluzije vzpostavilo primat.
REŽIJA
Čakaš ga na serpentinah čutil.
Tako ženska že od nekdaj čaka; hlastno, nepotrpežljivo.
Nekam samotno je tu, nekam hladno: predbližina.
Zasekal bo vate počez in poševno.
Zasekal globoko, globoko,
da se bosta iz mesa medili sluz in slina.
Čakaš ga na serpentinah čutil.
Tako ljubezen čaka ljubezen,
tako čaka konec tisto, kar se še ni začelo.
Ko pa v prepadu noči naposled pade vate
in ti vanj in zrak trepeče od sile,
si spet na neki vzporedni poti,
in vsa bližina, ki jo čutiš,
je poltena bližina
pižame iz svile.
(Foto: Janko Rath)